-
1 stable
I ['steibl] adjective1) (firm and steady or well-balanced: This chair isn't very stable.) trden2) (firmly established and likely to last: a stable government.) stabilen3) ((of a person or his character) unlikely to become unreasonably upset or hysterical: She's the only stable person in the whole family.) uravnovešen4) ((of a substance) not easily decomposed.) trden•- stabilize
- stabilise
- stabilization
- stabilisation II ['steibl] noun1) (a building in which horses are kept.) konjušnica2) ((in plural) a horse-keeping establishment: He runs the riding stables.) jahalni center* * *I [stéibl]adjective ( stably adverb)trden, stalen, stabilen, čvrst; nespremenljiv, težko premakljiv; figuratively neomajen, stanoviten; commerce trajen, trpežen, solidenII [stéibl]1.nounhlev (navadno za konje, krave); konjušnica; hlev za dirkalne konje; plural military služba v konjušnici (hlevu); colloquially dijak kake šole, član kakega klubato lock the door when the horse is stolen (gone) figuratively po toči zvoniti;2.transitive verbpripeljati, dati v hlev, namestiti v hlevu; imeti (konja) v hlevu; intransitive verb biti, prebivati v hlevu; figuratively stanovati (kot) v hlevu; namestiti se, spraviti se ali biti pod strehothis is where I stable — to je moje gnezdo, tu stanujem -
2 sureness
noun gotovost* * *[šúənis]noungotovost, sigurnost, zanesljivost; nezmotljivost; trdno prepričanje
См. также в других словарях:
prepríčanje — a s (ȋ) 1. kar kdo glede na logiko, izkustvo upravičeno misli, sodi, da je resnično, pravilno: njegovo prepričanje, da hči še živi, se je po tem dogodku omajalo, utrdilo; domneva se je spremenila v prepričanje / izrazil je prepričanje, da bo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tŕden — dna o prid., tŕdnejši tudi trdnéjši (ŕ r̄) 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir // ki se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jámčiti — im dov. in nedov. (ā ȃ) 1. obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti: jamčiti za dolg; člani družbe jamčijo s svojim deležem / zavarovalnica jamči za škodo / jamčil je zanjo, in če bi pobegnila, bi zaprli njega / za pravočasno dostavo, za… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pôrok — tudi poròk óka m (ó ȍ ọ) 1. kdor se obveže poravnati dolg koga drugega, če bi ga ta sam ne poravnal: porok je moral plačevati zanj; kdo je njegov porok / dolžnik je dobil poroke; brez porokov mu ni hotela posoditi / porok je poskrbel, da so… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
utrdíti — ím, in utrdíti in utŕditi im dov., utŕdil (ȋ í; ȋ ŕ) 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hrbteníca — e ž (í) 1. del telesnega ogrodja iz vretenc, ki poteka na hrbtni strani trupa: upogniti, vzravnati hrbtenico; pri padcu si je zlomil hrbtenico; kriva hrbtenica 2. publ., s prilastkom glavni, bistveni del česa: črna metalurgija je hrbtenica… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
utrjeváti — újem nedov. (á ȗ) 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrjevati cestišče; utrjevati temelje, zidove / utrjevati gozdni teren s primernim rastlinjem // z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt primeren … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vbíti — vbíjem dov., vbìl (í ȋ) 1. redko z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabiti: vbiti klin v skalo; vbiti žebelj v steno 2. ekspr. s strogim ravnanjem doseči pri kom kako lastnost: vbiti komu pokorščino; uspelo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
véra — e ž (ẹ) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zdvómiti — im, in zdvomíti in zdvómiti im dov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ) imeti, izraziti dvom, dvome: dozdaj je bilo njegovo prepričanje trdno, zdaj pa je nenadoma zdvomil; zdvomiti o uspehu, pog. v uspeh; zdvomil je, da bo delo dokončal // začeti domnevati,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika